V času, ko se romska skupnost v Sloveniji sooča z naraščajočim sovražnim govorom in stigmatizacijo bi pričakovali, da bodo ključne institucije za varstvo človekovih pravic in predstavniški organi romske skupnosti stopili v bran najbolj ranljivim. Pa vendar se ne odzivajo – ali pa le simbolično. Zakaj? To vprašanje ni le retorično, ampak razkriva globoko zakoreninjeno paralizo sistema in odsotnost politične volje za resnično enakost.
- Institucionalna nemoč, formalizem in »stekleni strop« pravne pomoči
Varuh človekovih pravic, Zagovornik načela enakosti in Urad za narodnosti RS so v praksi omejeni na izdajanje priporočil, mnenj in pozivov. Nimajo neposredne moči ukrepanja ali sankcioniranja, njihova priporočila pa so za državo neobvezujoča – pogosto končajo kot dekoracija na polici. Zato je odziv pogosto omejen na birokratske fraze in dopise, ki ne prinesejo nobene spremembe na terenu. Formalno delujejo, vsebinsko pa so ohromljeni.
Ključni problem je v odsotnosti mehanizmov za uveljavljanje odločitev. Čeprav institucije zbirajo podatke o diskriminaciji, se le redko lotijo strateške litigacije – torej uporabe pravnih primerov za ustvarjanje precedensov, ki bi sistemsko spremenili prakso. Ker ne morejo zagotoviti učinkovite pravne zaščite na sodišču in so odvisni od dobre volje izvršne veje oblasti, ostane njihov vpliv zgolj deklarativen. Romi imajo zato občutek, da so tudi najbolj formalni pravni mehanizmi neučinkoviti pri soočanju s kriminalom iz sovraštva ali sistemsko diskriminacijo v javni upravi.
- Politična odvisnost, strah pred konfliktom in tihi konsenz večine
Čeprav so te institucije formalno neodvisne, so v resnici odvisne od državnega proračuna, podpore v parlamentu in politične klime. Romsko vprašanje v Sloveniji je politično občutljivo – pogosto zlorabljeno v predvolilnih kampanjah ali senzacionalističnih medijih. Za politike in vodje javnih institucij je podpora romski skupnosti skoraj vedno politični minus, saj Romi ne predstavljajo pomembnega volilnega bloka, večina pa ne želi tvegati javnega konflikta zaradi manjšine. Namesto da bi se postavili pokončno in branili ustavno načelo enakosti, mnogi izberejo tišino in previdnost, saj se bojijo, da bi jih javnost označila kot »zagovornike Romov« v negativnem smislu. Tihi konsenz večine, da je romska skupnost izvor problemov, se pretvori v institucionalno previdnost.
- Zastarel, neučinkovit, socializiran sistem varstva manjšin
Urad za narodnosti RS še vedno deluje po modelu iz 90. let, ko je bilo romsko vprašanje razumljeno predvsem kot socialni problem, ne pa kot vprašanje temeljnih človekovih pravic in razvojnih potencialov. Romska politika bi morala temeljiti na razvoju, izobraževanju, zaposlovanju, kulturi in odpravljanju neenakosti – namesto tega se reducira na razpise, birokracijo, poročila in saniranje akutnih socialnih kriz.
Urad se je spremenil v tehnični servis za administracijo obstoječih – in pogosto pomanjkljivih – programov, ne pa v strateški organ, ki bi moral zagotavljati dejansko enakost in nadzor nad porabo javnih sredstev. Manjka mu intersekcijski pristop, ki bi videl, da diskriminacija ne izhaja le iz romske identitete, temveč tudi iz revščine, nizke izobrazbe in geografske segregacije hkrati. Ta model omogoča državi, da se pohvali, da “nekaj dela”, hkrati pa ohranja bistveno strukturno neenakost, saj se osredotoča na simptome, ne na vzroke.
- Medijska klima in legitimacija tišine
V Sloveniji je romska tematika praviloma predstavljena skozi stereotipe: kriminal, socialni transferji, konflikti. Institucije se v tem medijskem okolju znajdejo v nezavidljivem položaju. Če spregovorijo v obrambo Romov, ne le tvegajo politični konflikt, temveč tudi medijsko izpostavljenost v negativnem kontekstu.
Institucionalna tišina deluje kot legitimacija medijskega senzacionalizma. S tem ko uradniki in politiki molčijo, potrjujejo, da je romska tema preveč »strupena« za javno razpravo. Ta tišina ustvarja začarani krog: mediji ustvarjajo sovražni govor, institucije molčijo, tišina pa javnosti sporoča, da so predsodki verjetno utemeljeni. Toda ta tišina ni nevtralnost – je oblika sodelovanja pri sistemski diskriminaciji.
- Molčanje Sveta romske skupnosti RS – politika klientelizma
Posebej zaskrbljujoča je tišina Sveta romske skupnosti Republike Slovenije, ki naj bi bil krovni predstavniški organ vseh Romov v državi.
Namesto da bi se jasno in javno postavil v bran svoji skupnosti, Svet pogosto ostaja pasiven, ko bi moral biti glasen.
Ko se vrstijo napadi, sovražni govor in institucionalne krivice, bi moral biti prvi, ki pozove k ukrepanju, a raje molči – pogosto zaradi notranjih interesov, političnih povezav ali strahu pred izgubo podpore uradnih struktur.
Ta molk ni samo nerazumljiv, temveč moralno nedopusten.
Če organ, ki naj bi zastopal romsko skupnost, molči ob krivicah, potem ni več predstavnik, temveč del problema.
- Razdeljenost kot izgovor za neukrepanje in prenos odgovornosti
Ker je romska skupnost notranje razdeljena (geografsko, dialektno, politično) in pogosto brez enotnega glasu, se institucije zlahka izgovorijo, da ne vedo, s kom se pogovarjati ali kateri glas je avtentičen.
Ta izgovor je priročen in nevaren. Institucije, kot je Urad za narodnosti ali lokalne občine, bi morale imeti profesionalno odgovornost, da aktivno poiščejo rešitve in glasove, ne pa da čakajo na popolno enotnost, ki je utopična tudi v večinski družbi. Z izgovorom o razdeljenosti prenesejo odgovornost za neuspeh reform na skupnost samo – kar utrjuje začarani krog pasivnosti, obenem pa omogoča, da se financiranje usmerja le k tistim, ki so politično poslušni.
- Erozija zaupanja in dolgoročne posledice institucionalne tišine
Najbolj škodljiva posledica molka institucij je erozija zaupanja v pravno državo. Če skupnost zazna, da se na sovražni govor in celo nasilje ne odzovejo niti tisti, ki so neposredno poklicani k zaščiti pravic (Varuh, Zagovornik), se zmanjša verjetnost, da bodo žrtve sploh prijavljale kršitve.
Romi se nehajo obračati na državo po pomoč, saj vedo, da bo njihov primer obravnavan s hladnim formalizmom ali ignoriran. To ustvarja stanje dvonivojske pravičnosti, kjer imajo manjšine v praksi bistveno manjše možnosti za zaščito kot večinska populacija. Posledično se vzdržuje strukturna ranljivost romske skupnosti, ki se mora zanašati na lastne, neformalne mehanizme preživetja in zaščite, kar hkrati služi kot dodaten argument tistim, ki trdijo, da Romi »ne spoštujejo reda in zakona«.
Sklep: Tišina kot strategija pasivnosti
Neodzivnost Varuha, Zagovornika, Urada za narodnosti in tudi Sveta romske skupnosti RS ni naključje ali preprosta nekompetentnost. Je del širšega mehanizma, v katerem se ohranja status quo pod krinko »miru« in »dialoga«, ki v resnici pomeni zgolj odsotnost večjih konfliktov. Tišina je postala strategija – orodje za ohranjanje političnega miru, medtem ko se diskriminacija in segregacija učinkovito nadaljujeta in celo poglabljata.
Za romsko skupnost pa ta tišina ni mir. Je glasno sporočilo, polno ignoriranja in zapuščenosti. Je nazorno dokazilo, da so še vedno drugorazredni državljani v lastni državi, ki nimajo niti pravice do vidnega in slišanega glasu pri tistih, ki bi jih morali ščititi.
Haris Tahirović,
Zveza Umbrella-Dežnik
